17. Blog – Na dopustu

Po težki zimi si je vsak zaslužil malo počitka. Tako sem ga sam izkoristil.

Tečaji

Premagaj ovire v življenju z nami!

Standard

Osebno vodenje
149
00
  • Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Etiam aliquet ex elit, at consequat lacus condimentum ut.

Premium

Osebno vodenje
179
00
  • Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Etiam aliquet ex elit, at consequat lacus condimentum ut.

Skupinsko

Skupinsko vodenje
179
00
  • Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Etiam aliquet ex elit, at consequat lacus condimentum ut.

Že kar nekaj časa se nisem oglasil. Veliko dela in vročina sta zahtevala svoje, pa tudi sončkanje in malo počitka sem si privoščil, tako kot si poleti vsak normalen človek. Glede na to, da so nas par mesecev zadrževali doma, smo vsi komaj čakali, da lahko gremo ven! Heh, še dobro, da smo »svobodni«. Upam, da ste si tudi vi lahko privoščili vsaj kakšen dan počitka in miru. No, nekateri si ga lahko še zmeraj, saj poletja še ni popolnoma konec. Sam menim, da je sedaj, ko je pikico hladneje, najlepše na morju. Sploh septembra je pol manj ljudi na plažah in obala je taka, kot bi morala biti. Mir, senčka in nič cviljenja otrok. Meni vpitja res ni prijetno poslušati. Če greš na plažo, se greš sprostit in ne drenjat na brisačah in v vodi. Saj vem, nekateri imate otroke in nimate veliko drugih opcij. Upam, da bodo moji otroci pridni.

Čeprav letošnje leto delam nekoliko več, mi spremenjen urnik vsaj omogoča, da poleti zbežim kam za kakšen dan. Sam praktično nimam dopustov, v poletnem času pa sploh ne. Zato mi ne preostane drugega, kot da odidem na krajše izlete. In ker sem med tistimi, ki se ne misli cepiti in se požvižga na vse neustavne PCT ukrepe (beri), sem se odločil, da bom letos za te nekajdnevne oddihe izbral Slovenijo.

Zanjo bi se odločil tudi brez ukrepov. Veliko sem prepotoval ravno zaradi duhovnosti in videl marsikaj lepega, a Slovenija ima kljub majhnosti še mnogo neraziskanih kotičkov. Pri potovanjih me vodi načelo, da obiščem tiste kraje, kjer še nisem bil, saj že tako večinoma nekam gremo zgolj zato, ker imamo tam kak opravek oz. »na silo«. Načeloma svojo državo poznam zelo dobro. Res zelo dobro, saj zaradi določenih negativnih območij ne morem iti kamorkoli. Vedno grem v tiste kraje, ki so pozitivni oz. imajo potencial pozitivnosti. To se imenuje raziskovanje. V Mali Nedelji dotlej še nisem bil. To je naselje med Štajersko in Prekmurjem, v Prlekiji. In ta lokacija me je zelo presenetila. Zunaj je bil čudovit dan, vse zeleno, urejeno. Valoviti hribčki in travica so se pretakali, ptički so peli in oblački so puhali. Že nekaj časa si želim imeti posestvo, na katerem bi zgradil »duhovni center«. Velik center, kjer bi se ljudje resnično naučili postati ljudje v polnem pomenu besede. Za kaj takega je tako odročen kraj perfekten. Čudovita klima in narava, dobra zemlja in veliko miru. Še po glavni cesti skoraj nihče ne vozi. Zavedam se, da je dotična destinacija za večino ljudi geografsko in ekonomsko odročna, a nekdo, ki bi se rad postavil na mesto, potrebuje stik z naravo in predvsem mir, da se mu možgani ustavijo. In ta kraj bi bil ravno pravšnji. Nekaj energetskih malenkosti bi bilo potrebno še rešiti, a nič takega. In čeprav sem bil v Mali Nedelji samo en dan, sem se imel izredno lepo. Šel sem seveda tudi v terme, saj jih obožujem. Tudi tu sem bil pozitivno presenečen nad prijaznostjo zaposlenih, ugodnimi cenami in kakovostno vodo v bazenih. Glede na to, da sem kot raca in stalno iščem kašno »lužo« za čofotanje, se nekoliko spoznam na kvaliteto vode. In ta je bila res super. Zato vam priporočam, da greste vsaj za en dan raziskat ta raj.



Plaža od kampa pri Kolpi.

 

Drugo mesto, v katero sem odfrčal, pa je bila Metlika oz. njena okolica. Metlika me s svojo zgodovino ni najbolj privlačila. Sem se pa želel kvalitetno okopati in Kolpa je zakon! V Beli krajni nisem bil še nikoli prej. Vsaj spomnim se ne. Mislil sem si: »Tam so samo njive in gozdovi, kaj naj delam!« A sem bil povabljen na obisk, vzel sem šotor in se odpeljal. Iz Ljubljane vodita dve poti. Ena je slaba, druga pa še bolj! Cesta od Novega mesta naprej je zame bila kot makadam. Ma ne, še makadam ima manj lukenj. Primerjal bi jo lahko s cestami na jugu Italije (če še niste bili tam, naj vam povem, da so katastrofalne). Ok, cesto še nekako preživiš in se tako izogneš Novemu mestu. Druga pot pa vodi po krajih, ki so energetsko zelo zelo slabi. »Lepša« cesta, a po njej ne grem nikdar več! To je to, kar sem prej omenjal: ne morem iti povsod. In če vsaj približno vem, da neka lokacija ni dobra, se je raje izognem. V tem primeru pa sem vseeno tvegal in poskusil, kašna bo situacija. Beh, zdaj vem. Mimo Žužemberka se ne hodi več!

 

Prispel sem v kamp, okoli zelenica, drevesa in reka z zelo dolgim slapom, ki je s svojimi skalami deloval kot naravni wellness z jakuzzijem. Super je bilo uleči se vanj kot kit, ki je nasedel, in se ohlajati s prijetno vodico. Ja, reka je zmeraj hladnejša kot tista »morska juha« na Obali. Ljudje so bili mirni, otroci presenetljivo tudi, čeprav so bili številčni in so se igrali. Travica je bila mehka in zelena. Hrana (pizza iz krušne peči) zares zelo okusna. In verjemite mi, če to rečem jaz, potem je bila res dobra. Domače pale ale pivo je v vročini pasalo »kot ata na mamo« … skratka: super sem se imel. Sam pravim, da so tisti kraji »bogu za hrbtom«, vendar zelo prijetni. Bi sem en zelo srečen racak. Res srečen. Nikakor mi ni bilo žal, da sem sprejel povabilo. Včasih mora človek iti nekam kar »na blef« in tako spozna nove ljudi ter kraje, za katere si ne bi mislil, da obstajajo in da so tako lepi. Tudi energija je bila fina. Če ne bi bila, ne bi tam bil niti pol ure.

 

Toplih dni še ni konec in tudi ne “pandemije” od k****, a letos sem bolj pristaš sladke vode kot slane. Sicer je tudi morje fino, a če ni tuša v bližini, mi res ni všeč biti cel dan slan in srbeč. Iz jezera in morja pa prideš »svež kot riba« in si praktično že stuširan. Zelo mi ustreza tudi, da je ob sladki vodi veliko zelenja in predvsem sence. Mnogo manj turistov je, kar posledično pomeni veliko več miru, tudi če gre za tako turistični jezeri, kot sta Bohinj in Bled. Ob morju pa nimaš kje parkirati, brisača ob brisači, milijon ljudi na plaži. Če greš na divjo plažo, pa hodiš »ko ena mona« 20 km, da prideš ves utrujen do želenega kotička in še ne dobiš sence. Sigurno ste že kdaj doživeli to in me razumete. Drugače pa je naša domovina zares fajn! Ne naveličaš se je tako hitro, ker ima dovolj vsega. Samo volan obrneš v drugo smer in že prideš nekam, kjer še nisi vsega raziskal.

 

Lep pozdrav

 

Marko Polž

 

Prijavite se spodaj na naše novičke, všečkajte Facebook stran in če bi želeli kaj predebatirati, se nam pridružite tudi v naši Facebook skupini. Pa deli objavo, da še ostali lahko preberejo nekaj novega.

 

Društvo grem naprej

Več informacij o našem društvu si lahko preberete na spodnji povezavi.