Categories
Osebna rast

Srčka je strah

Zato se skriva


Pajko
Vesel pajko. Vi pa skačete in kričite, ko ga vidite. On pa se vam samo smeji.

Za boljše razumevanje tega prispevka je priporočljivo, da prej preberete še članke o mislih , čakrah  in posebej srčni čakri. Vse se namreč povezuje. Če ste to že storili, vam pa želim prijetno spoznavanje tokratne tematike. 😉

 

Naš srček je nadvse senzibilen organ. Vse se ga lahko dotakne ‒ ali pa tudi ne. Odvisno od tega, koliko smo sočutni, odprti in kakšen karakter imamo. Kot sem že večkrat povedal, je za duhovno napredovanje potrebno imeti lepo srce. A kaj to pomeni v praksi? Tokrat bomo šli še malo globlje v temo o srčku in povezavi naše glave z njim.

 

 

Ljudje čez dan preko čustev doživljamo razne občutke, ki se odražajo tudi na našem srčku. Naša čustva imajo izjemen vpliv na oprtost srčka. Saj veste, da občutek strahu ni enak občutku, ko vidimo veselega razigranega kužka. Take malenkosti vplivajo na naše počutje in posledično na naše srce. Nadalje pa celo na to, kaj smo mi sami, saj nas čustva začnejo čez čas definirati. Če na primer živimo v vojnem območju in vsak dan vidimo veliko grdih stvari, ki se dogajajo okoli nas, je resnično težko imeti odprt srček in biti srečen. Veliko lažje je živeti v lepem okolju (kot je Slovenija), v katerem se nam ni potrebno toliko sekirati za naše življenje. Seveda, vsak izmed nas ima take in drugačne težave, a sigurno ne tako hude, kot jih ima nekdo, ki živi v vojnem območju. Zanimivo pa je, da imata ta dva na videz povsem različna primera vendarle eno skupno točko. In ta je, da ne glede na to, kje živiš, moraš ‒ če hočeš zares živeti ‒ imeti odprt srček. V vojnem območju je to dejansko ključno! Če tam ne deluješ po intuiciji, te lahko hitro kaj »rukne«. Spomnim se, da sem nekoč bral knjigo o nekem Srbu, Hrvatu ali Bosancu, ki so ga poslali v vojno leta 1990 in je moral biti v akcijskem položaju. Dali so mu puško, rekoč naj strelja. On kot duhovna oseba je seveda obvladal energije in je bil sam  po sebi dober človek, zato mu na kraj pameti ni padlo, da bi koga ubil. Se je pa pripetilo, da so želeli ustreliti njega. Sovražnik ne gleda, kdo si, gleda samo na tvojo obleko. In tako se naj bi srečal iz oči v oči z napadalcem. Verjamem, da se nihče od nas ne bi želel znajti v taki situaciji, a on je uspel zadevo zmanevrirati tako, da je napadalca energetsko ustavil (ja, tudi to se da). Napadalcu ni bilo nič jasno, zato je temu gospodu uspelo zbežati stran, ne da bi bil poškodovan. Naj bo takoj jasno, da brez odprtega srca ne bi bil sposoben ustvariti tako močne in silovite energije, da je lahko ustavil napadalca. To mu je omogočilo, da je preživel vojno!

 

 

Zdaj si mogoče mislite: »Kaj nam to pomaga, saj mi nismo v vojni?« Pri nas imamo »idealne« pogoje za duhovno rast, pa imajo ljudje še zmeraj zaprte srčke. Kje tiči zajec? Sam pravim, da je veliko odvisno od okolja, v katerem živimo. Ne samo hiša, stanovanje, ampak tudi okraj, mesto, vasica … to zelo vpliva na ljudi. Drug problem pa je v nas samih. Tudi če nismo v vojni, moramo še vedno reševati svoje notranje bitke, kar je mogoče še težje. Če veš, da ti bo padla bomba na glavo, se umakneš. A v samem sebi … kako se boš umaknil, kam? Verjetno tako, da vse nekam potlačiš in živiš tako, kot so ti ostali rekli, jih oponašaš ter jim slediš. Nekaj časa se še lahko tako igramo, vendar nas slej ali prej življenje »rukne«, ker želi, da se zganemo. V tistem trenutku pa se moramo na novo učiti, kako reševati težave in nikjer ni napisano, kako živeti. Verjetno se že kdo najde v tem 😉 Torej ni važno, kje smo, srce naj bo odprto vedno in povsod! Zato pa je potrebna vaja in vztrajnost, da se naučimo upravljati s svojo energijo. Spodaj bom opisal, kako na naš srček učinkuje strah.

 

 

Strah!

 

Ha! Se že bojite, a ?  Vzbujanje strahu je ena od najboljših strategij za obvladovanje množic. Ne plačaš ‒ sledijo posledice. Ne delaš po zakonu ‒ kazen je takšna in takšna. Se obnašaš neprimerno, se ti zgodi to in to … Skratka celo življenje nas usmerjajo v smer, kot si jo je nekdo zamislil (in ta ne vodi do sreče), in če kdorkoli gre po svoje, ni več zaželen in se ga sankcionira oz. kaznuje! Včasih je bilo že pisanje, kakršno je moje, pobuda, da so koga dali na grmado. Sedaj lahko relativno svobodno izražamo svoje mnenje, a ni bilo vselej tako, strah je bil skozi celotno zgodovino prisoten na vsakem koraku.

 

 

Strah pa ima negativen vpliv na naš srček. Vsi se bojimo, da nam ne bi kdo poškodoval srca, a ravno strah je najbolj direktna pot do najslabšega stanja: zaprtega srca. Seveda ne govorim o strahu, ko se pred nami pojavi pravi lev, ampak o konstantnem strahu, ki ga vsakodnevno ustvarjamo SAMI. Mene osebno ni strah praktično ničesar in moram prav razmisliti, česa je vas toliko strah 😉 Verjetno gre za eksistenčni strah. Če bomo imeli dovolj denarja za položnice ali dovolj hrane, da preživimo mesec. Strah »Kaj si bodo mislili ostali?« Ali strah pred sankcioniranjem. Strah pred smrtjo? Strah »če pride baw baw«? Strah pred zavrnitvijo,  neuspehom …? Verjetno bi mi vi sami znali povedati malo več o strahovih, ki jih doživljate. Eni so upravičeni, drugi pa ne. Obstajata namreč dve različni vrsti strahov. Eni so taki, ki si jih ustvarimo sami po nepotrebnem, drugi pa tisti, ki nas opozarjajo, da nekaj ni v redu. Slednji so zdravi strahovi. Če se ne bojite višine, ni s tem nič narobe, ampak če mislite, da lahko skočite iz 10. nadstropja brez kril, bi bilo pa vendarle dobro, da vas je strah. Samo telo vam pove, da nečesa ni sposobno. Znate ločiti ta dva strahova?

 

 

Bojujte se proti strahu! Počasi, korak za korakom rešujte stvari, ki vas plašijo. Kako konkretno opraviti s strahom, težko povem, saj je odvisno od primera do primera. Lahko pa rečem, da raje naredite nekaj po svoje in se od tega nekaj naučite, kot pa da celo življenje sedite doma »na varnem« in čakate, da gre vse mimo! Ker potem bo šlo mimo tudi vaše življenje! Strah je ena od največjih tegob, ki vam preprečuje živeti! Zakaj je še tako važno, da se znebite strahu? Zato, ker vas lahko omejuje v tolikšni meri, da težko dojamete! Ko je človeka strah, razmišlja samo o preživetju: kaj mora narediti, kje je izhod … in to privleče iz dela možganov, odgovornih za preživetje. Če nekdo vsak dan živi v takšnem strahu, to sploh ni več on, ampak samo en del njega, ki pazi le, da bo preživel. Tako napet človek nima šanse, da bi imel odprt srček. Strah ga je imeti odprt srček! A prav srček je tisti, ki lahko pomaga rešiti strah. Če vas je nečesa strah, vam predlagam, da se soočite s tem. Prej ko boste zadevo rešili, lažje vam bo! Zato raziskujte, poskušajte nove stvari, premaknite se. Premagovanje strahov je dejansko zabavno. Ko razrešite en strah, spoznate,  da lahko rešite tudi vse ostale strahove in potem se domine začnejo rušiti kar same od sebe! Če je mene kdaj česa strah, se vprašam, zakaj je temu tako. In če ugotovim, da ni racionalnega razloga, da bi me bilo strah, grem na soočanje z njim. Če se bojite kač, pojdite do koga, ki jih ima, in naj vam jih predstavi. Kače ne skačejo kot fedri in niso tako lumpe, da bi vi imeli razlog bati se vsake. So del narave in kot take niso narejene, da bi nas ubijale že samo, če nas vidijo.

 

 

Mene je bilo recimo strah bungee jumpinga. To je tisto, ko se vržeš dol z mostu z elastiko in potem visiš ko en pršut, dokler te ne spustijo J Bil sem mlad, malo stvari sem se bal, a ta je bila zame čisto drugačna, popolnoma neznana. Zelo me je bilo strah, vse dokler nisem prišel na Solkanski most. Tam se mi je pa zdel še prenizek J Strah je v meni povzročil to, da sem si ustvaril drugačno sliko, kot je bila v resnici. Full visok most, fulll strašno, a ko sem bil tam, je bilo tako lahko skočit, da je bilo skoraj brez veze J Točno to je to, kar imam v mislih, ko pravim, da si sami ustvarjamo strah, ki je daleč od realnosti. »Strah je od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni.«

 

Oglejmo si strah še z energetskega vidika. Ko se bojimo, se naša energija spremeni tako v frekvenci, kot v barvi avre. Frekvenca se v strahu skokovito zniža, zapre srček in …. In tako omogoča negativi, da se lažje prilepi na nas. Na tak način negativnosti dobesedno odpremo vrata! To se zgodi v točno tistem trenutku, ko nam celo telo zategne in možgane izklopi oz vklopi za »preživetje«. Če pa v primežu strahu živimo neprestano, iz dneva v dan, si lahko le mislimo, kakšne so posledice …

Nimate kaj izgubiti! Rodili ste se brez vsega in umrli boste ravno tako brez vsega. Kar boste vzeli s seboj, so samo lepi dogodki in izkušnje in  ‒  če bo šlo vse po sreči  ‒  tudi izpolnjeno življenjsko poslanstvo. Če ste prebrali ta članek do konca, ste že naredili nekaj drugačnega od ostalih. Naj vam bo to prva stopnica na poti do vaše svobode. Zdaj pa samo proti vrhu!

 

Lep Pozdrav

 

Marko Polž

 

Prijavite se spodaj na naše novičke, lajkajte Facebook stran in če bi želeli kaj predebatirati, se nam pridružite tudi v naši Facebook skupini. Pa deli objavo, da še ostali lahko preberejo 😉