Vsak ga potrebuje
Vsak človek potrebuje odklop od dela in rutine, da ponovno zbere energijo in misli, ter se zažene po novo začrtani poti. Ne bom rekel, da je moje življenje postalo rutinsko dolgočasno, je pa rutinsko raznoliko. Spričo službe in dela z energijami ter dela za društvo ostane bolj malo časa za pobeg na lepše. Sicer redno »bežim« v lepe kraje, a ne več kot za dan ali dva. Človek pa rabi malo več kot par dni, da se zares sestavi skupaj. Rabi dopust za dušo! Letos sem si po ne vem koliko letih ponovno uspel utrgati čas za pravi dopust, dopust za dušo.
Tokratni oddih za dušo je bil zelo raznolik. Odločil sem se obiskati kraje, ki jih še nisem. Kot nekdo, ki se ukvarja z duhovnostjo, ne morem in ne smem izbrati krajev kar »na blef«, saj mi lahko škodujejo. Zato tudi počitnice precizno načrtujem, da ne bi padel v kakšno »črno luknjo«, ki bi mi posesala vso energijo. Ravno obratno ‒ dopust mora dati energijo in nov zagon. Če je kraj “lep” še ne pomeni da je energijsko čist.
Svoje popotovanje sem začel pozno v septembru. Čez poletje delam in nimam možnosti, da bi ga izkoristil, prav tako pa nimam želje hoditi okoli na vrhuncu sezone. To, da sem štartal tako pozno, se je izkazalo za pravilno odločitev. Ni bilo tako vroče, kot je poleti, ni bilo gneče na cesti in na sploh je bilo povsod manj ljudi … skratka zmaga.
Kam sem zapeljal?
Pot me je tokrat vodila v Bosno in Hercegovino. V Bosni doslej še nisem bil in nisem vedel, kaj pričakovati od nje. Kot vegetarijanec imam malo predsodkov do držav bivše juge ‒ samo zaradi prehrane, ne zaradi česa drugega. Veliko sem potoval po Evropi in okolici, a v srcu Balkana nisem bil nikoli. Prvo mesto, v katerem smo se ustavili, je bila Banja Luka. To naj bi bilo drugo največje mesto v BiH. Imel sem neko idejo, kako bo izgledal kraj in ljudje, a dokler tega ne občutiš na svoji koži, ne moreš vedeti zares. Pa tudi drugače se počutiš, ko si prvič nekje, saj je zate vse novo.. do
Prvi postanek
Banja Luka je po eni strani moderna in predvsem v velikem razvoju, po drugi strani pa je nekako »ubogo« mesto. To pomeni, da je kapitalizem zares zelo očiten. Tam, kjer je denar, se to tudi jasno vidi. Tam, kjer ga pa ni, je pa to seveda tudi zelo očitno. Velja tako za ljudi kot za stavbe. Meni je bilo važno, da sem se počutil dobro in varno. V večjih evropskih mestih se ponoči ne počutiš ravno varnega. Tu pa sem se in to je bil plus. Mesto je urejeno in presenetljivo čisto. Za primerjavo: Italija je smetišče napram Banja Luki. Tu in tam se še vidijo stvari in način delovanja iz časa socializma, kar pa ne pomeni, da je to slabo. Zame je bolj zabavno, saj ni običajno.
Z energijskega stališča pa sem lokacijo občutil bolj tako tako. V bivših državah Jugoslavije je bila vojna, kar se še vedno pozna. Že na vhodu v mesto me je pričakala velika gruča dušic. Gruča pomeni par sto tisoč dušic. Zame pričakovano in že običajno. Iskale so pomoč in jaz sem eden redkih, ki jim jo lahko ponudi. Ker pa sem bil na dopustu in ker nisem zmeraj pri volji ukvarjati se z njimi tisti hip, sem jih usmeril na drugo lokacijo, da me tam počakajo. Posledično sem imel mir in prosto mesto za gibanje. Že ko sem pregledoval ponudbo za nastanitev, sem moral paziti, da ne rezerviram postelj v bližini pokopališč (teh je kar veliko) ali negativnih stavb. Na tako iskanje sem tudi navajen in vselej uspem najti optimalno rešitev. Nihče si ne želi zbujanja sredi noči zaradi dušic, ki potrebujejo pomoč.
Razen tega, da je Banja Luka cenejša (ne poceni, pač pa samo cenejša kot je recimo Ljubljana), me prav posebej ni impresionirala. Vse je bilo OK. Za ljudi pa na žalost moram reči, da so bili malce robotski. Tudi če je bilo videti neko veselje na obrazih, tega nisem zares občutil. Občutek sem imel, kot da se še zmeraj nekoga bojijo in ne morejo biti to, kar so v resnici. V nekaj dnevih seveda ne morem spoznati vsega, a tak občutek sem dobil za ljudi. Kot pri vsakem mestu bi tudi tu bilo potrebno sčistiti par lokacij, da bi se kraj »odprl« in zaživel s srcem, a kot bi rekli oni »To nije moj posao« (v prevodu: To ni moje delo). Mislim pa, da vem, zakaj se ljudje počutijo, kot se.
Zelo nenavadno mi je bilo, ko sem na severu BiH gledal srbske zastave, v sredini bosanske in na jugu hrvaške. Morda so bili ravno zaradi tega v Banja Luki nekoliko zadržani in previdni. V eni državi se namreč mešajo tri različne religije in tri različne narodnosti. To ni samo mahanje z zastavo. To je nekaj več. Meni osebno je to nerazumljivo. Če si v Bosni, si v Bosni in ne na Hrvaškem in ne v Srbiji. Samo očitno imajo nekateri narodi tako velik ego, da ne popustijo. In pote se čudimo, zakaj je prišlo do vojne … To ni dobro ne za ljudi, ki tam živijo, in ne za državo, ki se na ta način ne more identificirati. Kot taka ne more niti napredovati. Ena velika mineštra je to.
Po poti smo videli zanimive ruševine, še lepši pa je bil pogled iz našega apartmaja za 25€ skupaj z zajtrkom!
Mostar
Pot sem nadaljeval čez celo Bosno dol do Mostarja. Moram reči, da cest sploh nimajo slabih in se bom zato definitivno še kdaj vrnil s kakšnim hitrejšim vozilom. Po pričevanjih drugih sem pričakoval najmanj makadam ali res velike luknje na cestah, a ker to ni Italija (ja, Italija ima zelo slabe ceste), je bila vožnja presenetljivo gladka. Hribčki in dolince so podobni kot v Sloveniji, pa vendar drugačni. Pokrajina ni pretirano poseljena (razen v mestih). To je dobrodošlo, ker tako narava ne trpi. Lepo je bilo tudi videti, da Bosanci znajo zares uživati. Ob rekah sem pogosto opazoval piknik prostore, hišice ali objekte za sprostitev. Oni vejo, kako se odklopiti in kaj je pomembno v življenju.
Mostar je pestro mesto z izrazito mešanico kultur, ki je vplivala nanj. Meni osebno je zelo slikovito, a na žalost je to spet destinacija za turiste, ki jih je bilo relativno polno. Vsaj grozno vroče ni bilo. Gneče že tako ne prenesem, če pa je zapovrh še vroče, je to zame konec 😊 Mostar je energetsko »porihtan«, zato je bilo zadrževanje v njem prijetno.
Dobra energijska točka
Po poti smo se ustavili še v Međugorju, kjer nas je Marija bila zelo vesela, še posebej zato, ker je potrebovala pomoč. Ne bom šel v detajle zakaj, saj je že ta izjava za nekatere pretirana za razumevanje :p Lepo smo pomeditirali, pomolili, pobrali nekaj kamenčkov za zaščito in odpotovali naprej proti hrvaškemu otoku Pelješac.
Hrvaški otoki in mesta
Na Pelješcu ima moj delodajalec apartma, ki pa je na mojo žalost na čisto skrajnem koncu otoka in se je do njega potrebno zares doooooolgo voziti. Poleg tega so nas pričakale še neudobne postelje. Vsaj mirno je bilo in spodobno tudi z energijskega vidika. Morje je bilo čisto in ravno prav hladno. V primerjavi z njim je naše primorsko morje prava »juha«. In ker smo letovali izven sezone, so bile tudi plaže bolj kot ne prazne. Milina.
Zaradi lokacije Pelješca je Dubrovnik relativno blizu, zato smo obiskali še njega. Destinacija je zares prepredena z zgodovino in prav spomnim se, kolikokrat smo šli mimo nje, ne da bi se ustavili (ker je bila energijsko umazana). Zdaj ko je glede tega urejeno, pa je prav očarljiva za obisk. Samo denarnice ne vleči iz torbice! Vse je tako drago, kot da si v Disneylandu. Za moj okus je Dubrovnik lepši od Benetk. Ti dva mesti sta si včasih bili konkurenca in še danes se vidi, da je bilo tu doma bogastvo. Dubrovnik je krasen, a za moje pojme ni mesto v pravem pomenu besede. Je polno, prepolno turistov iz celega sveta (ne morem si misliti, kako je v njem šele poleti) in na vsakem vogalu so restavracije ali apartmaji. Ne vem, če temu še lahko rečemo mesto, kdo pa sploh še živi v njem?! Postalo je turistična atrakcija in bojim se, da tako izgublja dušo. Za razliko od njega se ljudje v centru Ljubljane še vedno trudijo živeti. Mesto čutijo kot svoje in v njem dejansko bivajo.
Korčula je tik ob Pelješcu. Še en otok z bogato preteklostjo, celo Marco Polo je pokopan na njem. To ni »kar en« otok. Že od daleč sem videl, da je natrpan z »zgodovinskim dogajanjem«, zato se na njem nisem mogel dolgo zadrževati. Na določenih lokacijah je bilo zelooo neprijetno (beri energijsko slabo) in smo želeli le čim prej stran. Korčula je lep primer tega, da ljudi, stvari in krajev ni dobro gledati samo z očmi. Mora se jih začutiti. Četudi je otok še tako čudovit in mesteca luštna, so z energijskega gledišča povečini: Samo beži stran! Plaža pa je bila ponekod precej dostojna, tako da dan le ni bil vržen stran.
Še zaključek potovanja
Spotoma smo se ustavili še v živahnem Zadru, da malo pohrustamo. Zadar sem zmeraj imel rad in mi tudi osebno nekaj pomeni. Lepo ga je bilo ponovno videti, pa čeprav za malo časa.
S to destinacijo se je tudi končal moj dopust. Naredili smo malo več kot 2.000 km v osmih dneh. Odpočil sem se, kolikor sem se lahko. Bolj pomembno je bilo to, da sem se naužil lepote in energije. Morski oddih je bil namreč nagrada, s katero sem žel sadove svojega energijskega dela.
Lep pozdrav
Marko Polž
Prijavite se spodaj na naše novičke, lajkajte Facebook stran in če bi želeli kaj predebatirati, se nam pridružite tudi v naši Facebook skupini. Pa deli objavo, da še ostali lahko preberejo.
– članek je avtorjevo mnenje in ni nujno, da je resnica –
