Predelali bomo še zadnji dve čustvi, ki izjemno vplivata na srček in posledično na naš duhovni napredek. To sta žalost in sovraštvo. Če pa bi želeli prebrati še ostale prispevke o srčku, pa malo prebrskajte tukaj.
Nekateri pravijo, da je sovraštvo podobno jezi, vendar ni. Sovraštvo je mnogo bolj globoko in škodljivo čustvo kot jeza. Jeza pride in gre. Je enkratno čustvo. Ne morete biti neprestano jezni nekaj mesecev zapored ali celo leto. Si predstavljate, kako bi to izgledalo?! Človeka bi razgnalo po parih dneh, če bi imel tako visok pritisk, kot se pojavlja ob jezi. Pa tudi z energetskega vidika bi dolgotrajna jeza človeka tako izčrpala, da bi se po nekaj dneh samodejno umiril, saj ne bi imel več energije.
Kaj pa je sovraštvo?
Sam sovraštvo vidim kot dolgoročno jezo, ki prebiva v človeku. Pravzaprav je vzorec. Nekakšna zamera, ki se nikoli ne konča in ždi v človeku ter samo čaka, da lahko skoči ven. Je kombinacija naših negativnih čustev. Če imamo v sebi samo jezo, ok, ampak če temu dodamo še foušijo, pa že lahko govorimo o sovraštvu. Že eno negativno čustvo je težko nadzorovati, imeti na vajetih dve ali pa tri pa je zelo zakomplicirano. Lahko gre tudi za gromozansko jezo, ki ustvari sovraštvo. Kje je meja med jezo in sovraštvom? Energetsko je zadeva zelo vidna, teoretično pa je težje obrazložljiva.
Kako se aktivira sovraštvo?
Takoj ko se pojavi razlog za vznemirjenje, se aktivira vzorec za jezo, pojavi se jeza in ne sovraštvo. Sovraštvo je rezultat jeze. Lump vzorec!
Zakaj sovražimo?
Po pravici povedano ne vem, zakaj ljudje sovražijo. Lahko samo predpostavljam, saj sam tega čustva ne poznam. Sovražimo lahko sebe, druge ljudi ali celo skupino ljudi. Vedenje, zven, podobo ali kombinacijo vsega. Ni neke fiksne stvarnosti, za katero bi lahko rekli, da jo sovražimo. To je popolnoma stvar posameznika. Pri sebi lahko sovražimo svojo konstrukcijo ali kakšno fizično nesposobnost. Pri drugih pa recimo, da niso enake rase, enakega jezika ali preprosto ker nam nekaj ni všeč in bi jih radi uničili. Iz tega izhajajo tudi vojne. Ljudje v vojne ne bi šli prostovoljno, če ne bi sovražili sovražnika. Sliši se logično, kajne? Kako pa se prepriča celo nacijo, da sovraži drugo, pa vprašajte naše vrle politike oz. pralce možganov. Lahko ste jezni na soseda, ker je naredil nekaj, s čimer se ne strinjate, zato se najprej poskušate pogovoriti z njim. Ampak če sosed ni pripravljen na pogovor in ogroža tisto, kar vam je pomembno ter vam greni življenje, potem vsekakor LAHKO nastopi sovraštvo, saj se jeza stopnjuje in ponavlja.
Samo pomislite, kako smo bili “bratski in enotni” v času Jugoslavije, potem pa smo se vsi kar čez noč in vsepovprek začeli sovražiti in pobijati. Mislite, da je bilo to slučajno? Ne, elite so zavladale tako, da so množice razdelile v skupine in ustvarile razloge, zakaj se jeziti na druge skupine. Rezultat je bila vojna. Človek, ki razmišlja s svojo glavo, se ne bi nikoli podredil tako nizkotnim ponujenim čustvom. Zato je važno, da se prebudimo! Če nismo prebujeni, se nas z lahkoto nadzira in usmerja. In to ni dobro ne za nas same ne za ostale.
Kar je tu še pomembno razumeti, je to, da je sovraštvo dolgotrajno negativno čustvo, ki nas počasi razžira od znotraj. Za sovraštvo porabimo enormno veliko energije, na duhovni poti pa je pomemben vsak atomček ljubezni! Če nekdo sovraži, ni variante, da doseže nek visok duhovni nivo. Med vsemi čustvi je to najslabše, saj je čustvo uničevanja in ne ustvarjenja, kot je ljubezen.
Kako se rešiti sovraštva?
Vsak primer je po svoje poseben in ga je potrebno reševati individualno. Začnemo pa lahko tako, da namesto »sovražim« rečemo »ne maram«. Jaz npr. ne maram hrena, ampak ga ne sovražim. Kaj mi je ubogi hren naredil, da bi ga sovražil?! Je zgolj tam notri v lončku in ne dela nič. Sam ne maram tudi določenih Azijcev in nasploh neumnih ljudi, toda to ne pomeni, da jih sovražim in si želim, da izginejo ter bi jih kar pobijal. Jih pač ne maram, moja odločitev. Zdaj se bo sigurno oglasil kdo in rekel: »Ti, ki se imaš za duhovnega, ne maraš ljudi. Ravno ti bi moral vse ljubiti.« Ja seveda. Nismo vsi enaki, dejansko si nismo niti podobni. Če je nekomu nekaj všeč ali ne, je popolnoma stvar preference posameznika in celo to, da bi morali imeti radi vse ter jih sprejeti, je še en vzorec! Nekateri »ljudje« nimajo ne srca ne duše in take pod nobenim pogojem ne bom »ljubil« in jih sprejemal. Na svetu so tudi posiljevalci in morilci ‒ potlej bi morali »ljubiti« tudi njih?! Ja, so imeli svoje razloge, da so počeli določene grde reči, spoštujem njihove odločitve, a jih ne sprejemam. Tisti, ki glumijo »vse je ljubezen« in »vse moramo imeti radi«, naj pridejo že enkrat k pameti in nehajo nakladat.
Kaj pa žalost?
Ko smo žalostni, ne moremo veliko spremeniti. Pridejo dogodki, na katere nimamo vpliva, in s sabo prinesejo žalost. Sam sem žalosten, ko vidim, da posekajo kakšno lepo drevo. Žalosten postanem, če ne morem imeti lepih odnosov z ljudmi. Malo se razžalostim tudi, ko vidim ljudi, kako lutajo v »duhovnosti«. So popolnoma izgubljeni, pa sploh ne opazijo. To mi resnično ni všeč. Tovrstno žalost poskušam spreobrniti v nekaj koristnega ter ljudem sporočiti, kaj ne delajo prav. Pozitivni odzivi me seveda razveselijo, saj to pomeni dober konec za vse vpletene. Tudi če je nekaj »slabo«, še ne pomeni nujno, da je res slabo. Samo drugačen pogled je potreben, da se vidi, zakaj je sploh prišlo do tega. In točno to je namen tega »slabega«: da končno sprevidimo, kaj v življenju delamo narobe.
Pomagate drugim, ko ste sami žalostni?
Kompenziranje lastne žalosti s pomočjo drugim je lahko dvorezni meč. Tega načina funkcioniranja ne smemo prakticirati konstantno, da nam ne postane navada. Če to pogosto počnemo, pomeni, da smo žalostni v notranjosti in svojo žalost utapljamo v zunanji pomoči ostalim. Takšno pomaganje je usmerjeno v to, da se mi potem dobro počutimo, a kaj rado se zgodi, da ljudem s svojo pomočjo dejansko sploh ne pomagamo. In kako je pomoč lahko slaba? Recimo tako, da narkomanu damo drogo. Pijancu alkohol. Otroku risanke. Ženi kreditno kartico itd. Veliko je reči, ki jih delamo v dobri veri, da nekomu pomagamo, v resnici pa mu ne. Ljudem marsikaj škoduje in s podpiranjem njihovih slabih navad jim delamo le medvedjo uslugo. Zato raje ozavestite svojo žalost in pomagajte najprej sebi ter šele nato ostalim. Ljubezen ustvarja ljubezen, žalost pa še več žalosti.
Namen žalosti
Žalost je zelo pristno čustvo, saj običajno nismo žalostni za brez veze. Če izgubimo nekoga, ki smo ga imeli zelo radi, seveda postanemo žalostni. Takrat se lahko zgodi tudi, da smo jezni, a zdi se mi, da je to samo višja stopnja žalosti. Ko nas recimo zavrne simpatija, smo najprej žalostni, nato pa se to čustvo lahko sprevrže v jezo. Verjetno pa v starejših letih nismo več toliko jezni ob zavrnitvah, kot smo bili v mladosti, ko smo bili še »sveži fišoti«.
Žalostni smo lahko zaradi mnogih zadev in žalost je lahko dolgotrajna ali pa kratkotrajna. Sami se odločimo, koliko časa bomo žalovali. Ja, tako je! To čustvo sami ustvarimo in sami ga tudi izklopimo. Čas celi rane in posledično tudi žalost, a še zmeraj smo mi tisti, ki se odločimo, kdaj je bilo zadosti tega celjenja. Bolj kot smo čustveni, več časa znamo to vleči. Običajno je z žalostjo povezan nek neprijeten dogodek, na katerega smo lahko ali pa nismo mogli vplivati. Če smo imeli vpliv, smo se očitno slabo odločili oz. odzvali. Če ga pa nismo imeli, nam pa ne preostane nič drugega, kot da se s situacijo sprijaznimo.
Pa še o srčku …
Na svetu bi morale biti same srečne osebe, zato ustvarjajte srčne stvari, da delite srečo in ne žalost! Tu pa nastopi naš srček oz. srčna čakra in bistvo mojega današnjega prispevka. Seveda smo kdaj žalostni, a če znamo, lahko gremo precej hitro skozi to občutenje. Se pa v takem stanju naš srček zapre. Boji se, da ga drugi ne poškodovali, medtem ko se ne more braniti. Gre za neke vrste zaščitni mehanizem. Saj je logično, kajne? Srečen srček = odprt. Žalosten srček = zaprt. Kao srečen srček = zaprt. Njemu ne moremo lagati. Pri sovraštvu pa je zadeva še hujša. Ne samo da imamo zaprt srček, ampak tudi izgubljamo enormno količino energije, življenjske energije, kar se sčasoma odrazi v obliki bolezni. Sovraštvo nikakor ne more biti dobro, saj med drugim ustvarja negativno energijo, rušilno energijo! Žalost pa pride in gre. Tok energije sicer tudi pri žalosti ne teče dobro, a se ne prekine in ne ustvarja negative.
Srček!
Ljudje bi morali stremeti k odprtim srčkom! Šele sedaj, ko to pišem, se zavedam, zakaj je na svetu tako malo odprtih srčkov. Strah in žalost sta tista, ki jih onesposobljata. Ljudje so žalostni, ker nimajo določenih stvari, žalostni, ker jim ne uspe narediti nečesa, žalostni, ker so … žalostni?! Se spomnite, da večkrat omenim brezpogojno srečo? No, če bi bili brezpogojno srečni, ne bi mogli biti žalostni.
Hmm…
Kaj pa je stanje med srečo in žalostjo?! Sam menim, da je to stanje, ko človek reče, da je »v redu«. A ta razlaga mi je nekoliko pusta, prazna, nepopolna. Kaj pa vi menite?
S tem pozivom zaključujem še zadnji del serije Srček in čustva. Na te prispevke se bo precej navezovala serija o meditaciji: kaj je meditacija, kako in zakaj meditirati. Pri meditiranju je srček bistven in če čustva niso pospravljena, … si lahko mislite, kakšen je efekt.
Lep pozdrav
Marko Polž
Prijavite se spodaj na naše novičke, všečkajte Facebook stran in če bi želeli kaj predebatirati, se nam pridružite tudi v naši Facebook skupini. Pa deli objavo, da še ostali lahko preberejo nekaj novega
