… in zadnji dan življenja. Ali je res bil?
Otrok ve, kaj je prav. Odrasli pa mislijo, da vedo.
Heh, že sem že pričel pisat nov blog, ko me je punca spomnila, da je danes 1. september, začetek šole. Ooooooo … spomini so začeli švigat in nisem se mogel upreti, da ne bi rekel kakšne besede o šoli in moji izkušnji z njo.
Rojen sem bil še v času Jugoslavije (jej) in kot se spominjam, so bili tedaj lepi časi, saj so bili ljudje veliko bolj pri pameti kot so sedaj, ko so kao svobodni. Takrat vsaj ni obstajalo toliko žlehtnobe in ljudje so bili bolj prijateljski, zato smo tudi učiteljice klicali za tovarišice, pa čeprav smo bili že v samostojni Sloveniji. Skratka v vrtcu sem sem imel fantastično. Obkrožali so me super prijatelji in vzgojiteljice, ki so se ukvarjale z nami in bile zares dobre! Tako dobre, da se še zdaj spomnim njihovih imen in jih celo tu pa tam kdaj vidim ter pozdravim. Zame je bila to odlična osnova za začetek sistema. Za nekatere starejše generacije vem, da so pri teh letih morale že delati na polno na kmetijah, a jaz sem imel drugačno pot in mogoče malo sreče ? Spominjam se, da sem bil sramežljiv in da sem imel vsak dan borbo z babico, da grem v vrtec 😀 Ko sem prestopil prag vrtca, mi je bilo nekaj časa malo čudno, popoldan pa nisem želel iti domov. Heh, sem bil malo poper, ja.
Leta so tekla naprej in po mali šoli sem moral prestopiti v osnovno šolo. Že to, da smo morali kupiti en kup knjig, zvezkov in ne vem česa še vsega, mi je bilo čudno. Mati se je potrudila, da sem imel vse lepo ovito in barvito, da ne bi bilo preveč resno. Čeprav se tega ne spominjam, naj bi mi tudi rekla, da bo od sedaj naprej pač drugače. Naj se pripravim, saj ne bo več igranja itd. In res, prvi šolski dan z barvasto škatlasto torbo prestopim prag šole in začne se, kot pravim jaz, pranje možganov. Prvi razred je še nekako šel, potem, ko se je snov začela nabirati, je pa vse skupaj postajalo zmeraj večja muka! Mene je v prvih letih trgalo! Moral sem se učiti neumnosti epskih razsežnosti, moral sem biti 8 ur na miru in če sem želel iti na wc, sem moral vprašati za dovoljenje. Kosilo sem imel ob določeni uri in ne ko sem bil lačen … Ko sem prišel v šolo, sem čakal, kdaj se bomo igrali, raziskovali, razširjali um! Đabe! Takoj te primejo v roke in delajo iz tebe obliko, kakršno oni hočejo. Že to, kako funkcionira celoten sistem, dejansko spominja na službo. Disciplina! 8 ur delaš, vmes greš na malico, kosilo in potem domov. Nekdo ocenjuje tvoje rezultate in če niso dovolj dobri, dobiš kazen. Jej, namesto da bi bili v naravi in si širili obzorja, so nas takoj dali v škatlo in poneumljali. In ja, meni to ni bilo všeč. Niti malo ne! Še sreča, da sem imel doma veliko lego kock, ki so mi nudile tisto, kar sem potreboval. Rad sem sestavljal, ugotavljal, kako stvari delujejo in temu je še danes tako. Šola mi v tem primeru ni dala popolnoma nič. NIČ! Slovensko pišem še zmeraj en k***, tako kot v osnovni šoli, tujega jezika sem se naučil preko televizije – risank, ostali predmeti so bili bolj ali manj neuporabni ali pa zlagani (kot npr. zgodovina).
Resnično: iz cele osnovne šole sem odnesel mogoče 10 strani uporabnih informacij, ki bi se jih lahko naučil v parih dneh. In zato sem moral hoditi v šolo 8 let?! Spričo tega sem odločil, da se bodo moji otroci, če se bodo morali uradno šolati, šolali v zares dobri osnovni šoli. In ne v tem pralnem stroju za možgane! In kaj bi se po mojem mnenju morali učiti? O ljubezni, o tem, kako uporabljati in nadzorovati energije, o intuiciji, o tem, kaj si naša duša zares želi delati v življenju, o čakrah, tretjem očesu in gledanjem z njim, pa tudi o uporabi prave ekonomije in ne te, ki jo učijo zastarelo v 3 p. m. Zemljepis je ok, zgodovina sveta bi morala biti pa resnična in ne to sranje, ki nam ga turijo zmagovalci. Učenje jezikov bi seveda prav tako bilo obvezno, vendar ne samo dveh ali treh, ampak kar konkretnega števila. In kot že rečeno, bi bil poudarek predvsem na zdravljenju z energijo ter poznavanju zelišč. V grobem tako nekako. Ne mislim sedaj pripravljati celotnega predmetnika 😉 Če bi imeli podoben kurikulum v osnovni šoli, srednje šole in fakultete praktično ne bi več potrebovali. Ljudje bi se učili in iskali znanje sami od sebe. Samostojni bi bili! Zdaj pa imajo univerzitetno izobrazbo in dobijo nižjo plačo kot polagalci ploščic. Jej … še dobro, da sem se moral pol življenja ukvarjati z neumnim »nabiranjem« znanja, namesto da bi že v rosnih letih bil dovolj pripravljen na življenje in bi lahko začel zgodaj delati tisto, kar bi me veselilo. Če ne bi imel staršev, ki so razumeli moj odpor do sistema, bi mi bilo še veliko težje. Vselej pa se rodimo takim staršem, pri katerih lahko zares napredujemo. Od nas samih pa je odvisno, koliko.
A tu se neživljenjskost šolskega sistema še ne konča. Kot ste najbrž ugotovili, sam nisem bil ravno zgleden učenec, oz. nisem bil lump, bil pa sem glup za sistem. Ja itak, seveda sem učil z muko, če sem se bil prisiljen učiti nekaj, kar nisem nikoli več rabil. Zdaj se celo spomnim, da sem v 7. razredu rekel mami, da ne grem več v šolo. Logično, če pa je bila brezvezna. Že takrat sem začenjal razumevat psihologijo tega, kako te ljudje ocenjujejo. Če na začetku ne dobiš najboljše ocene, bodo vse ostale tam nekje v povprečju. Pa ne zato, ker bi vse povprečno znal, ampak zato, ker te profesorji vrednotijo na podlagi prvega vtisa. Če ima nekdo večinoma dvojke, bo zelo težko kdaj dobil petico, tudi če bo zares znal. Ne gre za resnično evalvacijo, ampak za prepričanje: »Glup si, ne moreš dobit 5.« In če si to o tebi misli tvoj učitelj, si sčasoma začnejo misliti tudi tvoji sošolci. Ocenjevati inteligentnost samo na podlagi tega, koliko stvari si si sposoben zapomniti na pamet, je neumno! Zdaj imaš tako in tako vse podatke dostopne na internetu in vedeti moraš samo, kako priti do teh podatkov, ne pa da bi si vse zapomnil. Ah ja, to bi lahko delali že prej z knjižnicami, kajne? Problem pa je, ker te ljudje tudi izven šole ne presojajo več kot individualnega človeka, ampak te popredalčkajo glede na ocene, ki si jih dobil v šoli. Full dobro, res! Zato sem tudi jaz spadal v kategorijo »neumnih«. Resnica pa je bila daleč stran od tega predalčka.
Zanimivo pri vsem tem pa je, da se je situacija sčasoma začela spreminjati. Po osnovni šoli sem hodil z najbolj »pametno« punco v razredu, če ne celo v generaciji (imela je same petice), a sem jo kasneje pustil, ker je bila preveč neumna zame. Verjetno tudi zato, ker sem se začel malo bolj intenzivno ukvarjati z energijami in se sprevidel marsikaj. Z njo nisem imel več kaj delati. Pa bi imel »perfektno« življenje: psa, mačko, hišo, službo in fake osebo ob sebi. Ni šans, da bi imel otroke s fake osebo. Zdaj pa imam spet punco, ki je bila po ocenah odličnjakinja. Pa koliko stvari sem jo naučil, o katerih v šoli ni niti slišala ? No, zabavno je bilo tudi, ko smo se s sošolci dobili po desetih letih. Res je bilo fascinantno videti, kako je večina z glavo še vedno ostala v osnovni šoli. Isto obnašanje, iste fore, isto postavljena lestvica, kdo je pameten in kdo ne. Tudi če sem vmes postal že inženir, so me oni še zmeraj smatrali za bedaka. Jaz pa sem v njih videl otroški vrtec. In potem se taki ljudje razmnožujejo. O tem, kaj pride iz njih, pa raje ne bi. Ni možnosti, da pride kaj bolj »pametnega« od njih samih. Vzorci in navade se podedujejo.
Ja, šola, šola … Zame se je tista ta prava, življenjska začela leta 2012, ko sem naredil en velik premik pri sebi in od takrat dalje sem samo rastel, vse do stopnje, na kateri sem danes, ko se profesionalno ukvarjam z energijami in pišem o duhovnosti. Že to, da pišem, mi je čudno, a sem se kar navadil in mi je postalo celo všeč ? Do zdaj sem se namreč veliko naučil in to je tudi razlog, zakaj svoje znanje delim skupaj z vami. V časih moje šoloobveznosti, ko so mi na silo vcepljali neživljenjsko »znanje«, pa si niti misliti nisem mogel, da bom kdaj »poučeval na svoji zasebni šoli«. Šoli za življenje.
Lep pozdrav
Marko Polž
Prijavite se spodaj na naše novičke, všečkajte Facebook stran in če bi želeli kaj predebatirati, se nam pridružite tudi v naši Facebook skupini. Pa deli objavo, da še ostali lahko preberejo
