Čas teče in nič ne reče
Postajam zmeraj starejši in se tudi sam začenjam spraševati, kako je s smrtjo. Do zdaj v moji bližini ni bilo veliko ljudi, ki so umrli, in razen stikov z dušicami nisem imel drugih izkušenj. Še pred prvim novembrom sem se spraševal, kaj je ta smrt, ta konec življenja. Kako se z njo spopasti in kaj pomeni za vse nas. O tem, kako doživljam smrt, bom pisal s svojega vidika.
Ledeni
Zame pravijo, da sem »ice man« ali ledeni mož. Področje, na katerem moram delati, so torej čustva. Kot energijski čistilec moram biti malo hladen, saj vidim veliko grdi reči in bitij. Če bi bil preveč čustven do njih, bi me hitro napadli in mogoče celo »pospravili«. Posledično smrt razumem kot nekaj, čemur se ne moremo izogniti, zato pa je važno življenje zares živeti. Ne uživati, ampak živeti! In kot take se smrti ne bojim. Definitivno bi bil žalosten, če bi umrli moji bližnji. A po drugi strani vem, da me bodo slednji tudi prišli obiskat (pa upam, da ne zaradi pomoči) in če jih bom kdaj potreboval, mi ne bo težko poklicati jih. (O dušicah in duhovih bom posebej napisal zelo zanimiv članek.)
Razmišljanje…
Skratka, spraševal sem se, kaj ljudje mislijo, tik preden »odidejo«. Enim je verjetno žal za stvari, ki so jih naredili, drugim je žal za stvari, ki jih niso naredili, tretji pa mislim, da umrejo z nasmeškom. Vsaj notranjim, če ne fizičnim. Smrt osebe običajno še najbolj občutijo živi. Njim je najtežje, ko izgubijo nekoga, ki so ga imeli radi. Pred par meseci se je zgodila smrt nekega youtuberja, ki sem mu sledil. Vozil je zelo močne motorje, kar je bila moja želja v mlajših letih. No, željo imam še zmeraj, ampak vem, da motorja ne smem imeti. Kdo bi potem reševal svet 😉 Ta fant ni bil star, okoli 35 let je imel. Bil pa je lep, zelo karizmatičen, prijazen in kolikor toliko srčen. Pa tudi uspešen v tem, kar je delal. Italijan drugače. Njegova smrt se je dotaknila tako tistih, ki so ga osebno poznali, kot tudi onih, ki so mu »sledili«.
In moram reči, da se je tudi mene dotaknila njegova smrt. Ja, res sem bil žalosten, ko sem na 24 ur izvedel zanjo. Zanimivo, da smo lahko tako zelo žalostni tudi za ljudi, ki jih nismo osebno spoznali. Pa sem si mislil, da to ni mogoče. Imam sposobnosti, da sem pogledal, kaj dela zdaj, ko ga fizično ni več. V pogovoru z mano se je zavedal življenjske napake, ki je ne more popraviti …
Hm…
Nikoli ne vemo, kdaj bomo odleteli. Sam zase pravim, da bom živel do 120. leta. Zakaj pa ne 😊 Rad živim in živim polno. Mislim, da se smrti bojijo samo tisti, ki v življenju niso zares živeli ali so živeli neustrezno. Niso izpolnili svojega življenjskega poslanstva ali so škodovali drugim. Tudi čakanje na smrt je nesmiselno. Samomor pa še bolj, saj v resnici ne reši ničesar.
Za se zamisliti
Smrti je okoli nas kar precej, ne vem, če se je dovolj zavedamo. Recimo smrti živali. Vsak dan zakoljejo ogromno število živali, pa noben ne potoči solzice. Vsakič ko se pogovarjam s sodelavcem, ki je lovec, mu rečem, da so živali moje prijateljice, a je potreboval eno leto, da je dojel, da se ne zajebavam. Tudi živali imajo čustva (razen komarjev 😉). V Afriki lakota, vojne … še vedno je precej tega naokoli. V starih časih je bilo tega še toliko več. Umirali so mlajši in umirali so za brez veze. Zato se pri naših skupnih meditacijah na koncu vsakič tudi zahvalimo za vse privilegije, ki jih imamo. Moramo biti hvaležni za vsak trenutek v našem življenju, saj je lahko naš zadnji.
Lep pozdrav
Marko Polž
Prijavite se spodaj na naše novičke, lajkajte Facebook stran in če bi želeli kaj predebatirati, se nam pridružite tudi v naši Facebook skupini. Pa deli objavo, da še ostali lahko preberejo.
– članek je avtorjevo mnenje in ni nujno, da je resnica –
